Sobota 9.2.2019 je bila tako čudovita, da bi jo enostavno bilo škoda preživeti doma. Tako sem mojo ta boljšo polovico povabil na izlet z Virusom na Mali Lošinj.
Pipistrel Virus je ultralahko letalo z odličnimi performansami. Letenje z Virusom je naravnost čudovito, letalo je zelo odzivno in tudi ekonomično, saj v povprečju troši dobrih 10 litrov goriva na uro pri hitrosti cca 200 kmh. Če bi to prevedel v avtomobilsko porabo, troši Virus dobrih 5 litrov na 100 km – kot en majhen avtomobil.
Pri letenju seveda brez priprav ne gre. Kopiral sem karte Hrvaške in Slovenije v merilu 1:250.000 ter si na njih vrisal želeno ruto. Ideja je bila, da odletiva najprej na jug, do Plitvičkih jezer, potem pa na mali Lošinj. Nazaj pa bi se vrnila preko Senja in Novega mesta.
Zjutraj pa je Gafor na Hrvaškem pokazal, da sta celotna Lika in Kninska krajina v Megli, pa tudi od Zagreba do Slavonije je bilo isto. Torej plan odpade.
Sva pa ubrala zato nasprotno smer – po Sloveniji do točke DARZA (mejni prehod s Hrvaško), nato na jug do Senja in končno na Lošinj. Najkrajša linija bi bila od točke MS3 pa direktno do DARZE, ampak tudi to področje je bilo pod meglo. Zato sva letela najprej do Celja, potem pa obrnila proti točki DARZA. Ves čas sva imela čelni veter, ki je dosegal do 35 vozlov. Preko Radeč je bilo nekaj malega turbulence, niže proti Novemu mestu pa naju je potreslo še samo tu in tam.
Polet je postal zanimiv, ko sva preletela mejo s Hrvaško, saj so se na vrhu Ravne gore in Kule nabrali drobni oblački. Malo sva še povečala višino da sva oblake pustila pod seboj, v ozadju pa se je že kazalo morje in jasnina.
Preletiva Senj in obrneva Pipistrela Virus proti Lošinju. Puljska kontrola naju potisne dol na 1000 čevljev AGL, in na tej višini preletiva Cres ter pristaneva na Lošinju.
V Malem Lošinju pa Texas. Oddajam pozicijo in namero za pristanek, vendar se živ bog ne javi. Ok, oddajam naprej v prazno in pristanem, ko na mopedu zagledam »sprejemnika letal«. Greva čez policijsko kontrolo, ki je v takšni kolibi, kot da bi se vrnil 50 let nazaj.
Ponudijo nama taxi, vendar se odločiva da jih pokličeva sama, saj sva slišala zgodbe o vesoljskih tarifah. Pogooglam Taxi Mali Lošinj in najdem par telefonskih številk. Pokličem prvi taxi, in mi reče 300 kun (40eur) v eno smer. Cene so višje kot v New Yorku. Seveda se ne dam, in na koncu se pogodiva za 30 eur za obe smeri. Pokličem drugega in ista zgodba – cene imajo dogovorjene in so zelo visoke. Ker pa sreča spremlja hrabre, se mimo pripelje starejši par in naju potegne do Lošinja – brezplačno na štop – kot v študentskih časih.
Pomembno: v zimskem času letališče Mali Lošinj zapirajo ob 15.00. Če bi hotel poleteti kasneje je to obratovanje izven delovnega časa, kar pomeni dodatnih 100 eur. Škoda, saj bi lahko ostala do 16.00 in uživala v primorskem soncu še malo dalj časa.
Na obali v centru mesta najdeš taxi za nazaj. Sem pa se šel takoj pogodit za ceno in sva pristala na 20 eur za povratek na letališče. Taksistu sem rekel, da kolega prileti po mene, ne da sem s svojim letalom. Saj veste, če ima za letalo, je treba turista olupiti kjer se le da.
Cena pristanka na letališču Mali Lošinj je bila 35 eur, plačilo pred odletom. Plačilo je možno tudi s karticami.
Plan letenja za nazaj sem oddal kar preko ARO Slovenija po telefonu. Pomembno pri tem je, da če oddajaš plan letenja na slovenski ARO iz tujine, ga oddaj 1 uro pred odletom.
Po odletu sva poklicala Puljsko kontrolo in prosila za odobritev vzpenjanja na 5.500 čevljev, saj sva morala preleteti Velebit. Dobra odločitev, saj sva lahko držala hitrost okrog 85 vozlov, flapi so bili v negativi in temperaturo olja sva ves čas držala v zelenem. Malo je pomagal hrbtni veter, tako da je bila potovalna hitrost ves čas med 100 in 110 vozli.
Po preletu Velebita sem začel počasi spuščati proti Plitvicam, vendar je bila takoj za Velebitom zaradi zahodnega vetra turbulenca. Zato sva malo povečala višino in se pričela spuščati, ko sva bila dovolj daleč stran od Velebita. Od tukaj naprej je bil polet bolj ali manj miren. Zaokroživa okrog Plitvičkih jezer in nadaljujeva na sever, proti domu.
Še radijska informacija: Po preletu Velebita nisem več slišal Puljske kontrole. Ko sem bil pri Plitvicah mi je Puljska zračna kontrola preko drugega letala sporočila naj preklopim na kontrolo Zadar, vendar tudi Zadra nisem slišal. Zato sem vsakih nekaj časa oddajal na slepo pozicijo letala in letel naprej po planirani ruti. Čez cca 15 minut me je spet poklicalo neko drugo letalo in mi dalo informacijo naj preklopim na Zagreb – in tako sem spet dobil stik s kontrolo.
Od Plitvic naju je pot vodila mimo Karlovca in Samobora, mejo sva preletela na točki PODET. V Mariborski CTR sva tako priletela preko točke MS3.
Preživela sva čudovit dan, naredila nekaj posnetkov in filmčkov ter odnesla s seboj veliko lepih spominov.
Če te zanima letalska šola oziroma kako postati pilot, pošlji sporočilo na info@lcm.si ali obišči spletno stran https://www.lcm.si/sola-letenja-izpit-za-letalo-kako-postati-pilot/kako-postati-pilot-ultralahkega-letala/
Nedavni komentarji