Nekoč, pred mnogimi leti sem le sanjal o tem, da nekega dne morda resnično poletim nad Jadranskim morjem. Preteklo je kar nekaj časa, pridobivanja znanja, izkušenj in želja se mi je uresničila. Vendar, ko človek doseže nek cilj vedno začne stremeti za nečim večjim, višjim, daljnejšim. Iz tega sta bili realizirani Malta in Grćija (Atene). In letos, portugalska Lizbona. Želel sem let, ki je v eni smeri, daljši od 1000 milj in daljši od 2000 kilometrov. Na desni sedež sem vzel mojo Darjo, ki tudi rada leti, me podpira in se je že precej naučila iz meteorologije in navigacije.
Prvotna ideja je bila Maroko, v Saharo – vendar so rekli, da lahko le, če imava MTOW več kot 5700 kg. Seveda takšno težo doseže komaj cela naša flota. Prav, pa greva v Gibraltar. Tu so rekli, da me bo pristanek stal vsaj 150 .-€. Ker nisem Rockfeller sem se jim zahvalil za prijaznost. Z Darjo sva potegnila še nekaj milj daljšo črto in pristala v – Lizboni. In letalo? Hja, razen Virusa, bo vse ostalo bolj težko. Virus je hiter, ima velik dolet in je varen. Pustimo podrobnosti o udobju, o tem bo več povedala Darja.
Priprave so potekale precej časa. Vmes je treba dotočiti gorivo, upoštevati čas, tudi zamik ure, vremenske razmere,….. Plan je bil naslednji: Maribor – Lezignan – Cascais. In nazaj: Cascais – Montpellier – Maribor. Potekalo pa je takole:
Mednarodno letališče LJMB ima odpiralni čas takšen, da edino reaktivci lahko kam odletijo, zato sva odletela v petek zvečer v Celje, kjer so nama Celjani z upravnikom Borutom na čelu prijazno ponudili letališče za jutranji odlet. In res sva naslednje jutro, še v temi že rulala po njihovi vzletni stezi. Po vzletu sva hitro pridobila višino in obsijalo naju je jutranje sonce. Slovenija se je komaj prebujala, ko sva jo pri Trstu že zapuščala. Jadransko morje naju je pričakalo v sončnem vzhodu in Benetke so bile pravljične. Povsod modro nebo. Italijanske kontrole letenja so si naju podajale, kot žogico. Severni del Italije je z rahlo izjemo zelo raven in zanimiv. Nobenih težav – potrkajmo po lesu. In sva že v Alpah. Milano nama dovoli vzpenjanje in hribi so vedno višji. Redno kontrolirava motorske instrumente in gorivo. Srečava prve oblačke, ki prerasejo v oblake in se na koncu kot gmote zlijejo s hribi.
Preko ne bo šlo, greva na morje proti Genovi, kjer preletiva letališče na cca. 150 do 200 metrih. Kontrola sploh ne komplicira. Vendar naprej so izgledi slabi. Na kopnem so hribi zaviti v kompaktne oblake. Nekako se drživa obale in 150 metrov nad Sredozemskim morjem skušava vse skupaj prebiti. Napeto je! Tukaj nimava veliko posnetkov, ker ni bilo časa fotografirati. Vendar vztrajava, med oblaki, blizu vode, brez točne pozicije, samo da je obala nekje desno. In vztrajnost se je izplačala, oblaki se redčijo, dvigajo in na koncu izginejo. Pred nama se odprejo prekrasni francoski hribi, predalpski svet. Dvigava se, Francozi ne komplicirajo in preletava res čudovite gore, ki se proti Marseillu pričnejo spuščati v ravnino. Midva tudi, ker so nad nama spet neki oblaki, pod nama pa močvirja. Joj, da si slučajno zdaj ne bi Rotax drznil vzeti pavze. V teh močvirjih naju ne bodo niti iskali, ker naju tako ali tako ne bodo našli. Marseille je že ne vem kateri po vrsti, ki naju spet sprašuje od kod greva, kam greva, tip letala, število potnikov na krovu,….. Pa saj sva dala flight plan. Poveva mu, kar hoče vedeti in začuden je: pa kaj ima to na radarju neki insekt, ki se komaj kam premika na taki razdalji, če se vse druge pike premikajo hitreje. Ja, kaj češ, nimamo vsi dveh reaktivnih motorjev. Eni še letimo kot brata Wright – s propelerjem. Zdaj že tudi gorivo gledava vedno pogosteje. Pa kje je ta Lezignan. Nimava več veliko župe, pa še ven na morje je treba. Darja mi ves čas opazuje gorivo in nadaljujeva. Greva raje dol v Beziersu? Moram se odločiti. Ne, bo šlo do Lezignana! Ampak greva! In je šlo! Uspešno pristaneva.
Pa kje sva midva? Nikjer nič in v sredini niča tole letališče. Obstaja tu kdo, ki zna še kaj drugega kot francosko? Nema veze, glavno da imajo bencin. Natankata se Virus in Darja in spet sva za krmilom najinega Virusa na poti proti Lizboni. Touluse sprašuje, če vidiva zemljo?! Kaj te »bluzi«? Imava plavo nebo in vidiva do Senegala. Ampak Touluse je že vedel, kajti pri Pirenejih padeva v gosto gmoto oblakov. Skozi ne gre, obrneva proti Atlantiku. Ne moreva prebiti Pirenejev. Vedno slabše je. Med hribi so turbulence in dežuje. Ne, res ne gre preko, greva na prvo letališče – to je Saint Girons. Francoska kontrolorka pravi, da je to najina najboljša odločitev, ker je grdo tam okoli. Hočem zaključiti flight plan, vendar noče. Hoče me slišati po telefonu po pristanku. Prav! In dvajset minut po pristanku na lepem hribovskem letališču se ulije, da se je kadilo. Ravno še spravljamo v hangar najinega Virusa, kjer so nama prijazni francoski kolegi omogočili hangariranje in našli prenočišče v prijazni gorski vasici, kjer se je čas ustavil tam nekje 1943 leta. Kot da sva v nadaljevanki Alo, Alo.
Drugo jutro startava čimprej, dokler so Pireneji še jasni. Flight plan dam zelo »od oka«. Mislil sem, da so ti hribi tam do 1500 metrov, vendar se na koncu višinomer ustavi na FL 123. Ampak polet je pa nepozaben. Lepote Pirenejev, skale, narava,…. Eh, ne morem tega povedati z besedami. In na drugi strani: Eviva Espana! Povsem drugačna pokrajina kot pri nas. Bolj barvita in nekako puščobna. Opla, spet problem! Baje je pred nama aktivna vojaška zona, v kateri delujejo reaktivci. Morava proti Pamploni, vzporedno s Pireneji, katere občudujeva še do Pamplone. Nisem najbolj vesel, ker trošiva gorivo preveč ven iz najine smeri. Nad milijonom vetrnic končno lahko obrneva proti jugu. Španska pokrajina je prelepa in po določenem času naju hoče španski kontrolor videti na FL 110. Joj, sreča, da imava Virusa, brez težav drži nivo leta in lepo prede. Madrid naju pusti povsem pri miru, ker ima veliko dela z onimi velikimi.
Nad nama je Air Canada, Ocean Air, Iberie in Air France kot po tekočem traku, Lufthansa, British Airways,…. Temu se reče v družbi velikih. Španska kontrola naju ves čas drži tako visoko – ne vem zakaj – in naju nad portugalsko mejo končno preda portugalski kontrolorki, ki nama dovoli spuščanje na 1000 AGL. Kombinirava manifold pressure, obrate, hitrost, višino,….. Samo da bi šlo čimmanj goriva. Da če trošiva, delava to racionalno, ker ga je spet že bolj malo. No, do Lizbone že bo. Tudi Portugalska je lepa dežela, podobna Španiji, morda malce bolj naseljena. In glej, kaj je tam v daljavi? Atlantik! No, saj je že skrajni čas, ker bencina imava še bolj za vzorec, zato gremo čimprej na pristanek. Pa kaj hoče ta Portugalka v kontroli, da naju pošilja na nek NDB ESP, pa to je tam daleč, če pa nimava župe. Bo šlo? Bo moralo, ima promet v Lizboni in naju pelje okrog Lizbone za Cascais. Darja se zalepi na rezervoarje jaz pa držim kuglico v sredini, kot še nikoli. Adijo pamet, zdaj hoče kontrola, da odletiva s temi kapljicami še ven na morje. Pa zelo nizko morava biti. In potem v nekem trenutku, končno pred nama steza – Cascais. Tak, zdaj pa četudi crkne naju finesa pripelje varno na zemljo. Pristaneva in rulava na parking. Zdi se mi, da sva najmanjša. Kaj je to S5? Odkod? Pa ne da sta priletela s tem iz Slovenije?! No, tu naju malo nategnejo (človek se celo življenje uči) in po neumnosti nama izmaknejo 70 .-€ za neke usluge. Dobro, za povračilo nama uredijo hotel, katerega cena je 177 .-€ na dan, midva pa imava 100 .-€ popusta.
Vselima se v hotel in res je svetovni. V času najinega bivanja greva pogledat Lizbono – zelo lepa prestolnica, splača se jo obiskati. Najameva tudi rent-a-car, obiščeva Behemski stolp, najbolj zahodno točko Evrope in Fatimo. Privoščiva si tudi čudovite peščene plaže, kopanje v oceanu in romantične večere. Sicer je pa Cascais nekaj kilometrov pred Lizbono zelo mondeno letovišče, kjer ima svojo rezidenco tudi španski kralj. Lepo je, čeprav so Portugalci kar dragi. In tako v prijetnem vzdušju pride čas za odhod. Vremenske razmere tam nad južno Evropo niso ravno za hvalit, ampak bomo videli.
Iz Cascaisa se dvigneva nad Lizbono in ponovno morava v nasprotni smeri do NDB ESP in nato v notranjost Portugalske. Niti ne veva, kako daleč bo šlo? Tiste teorije o osmih urah letenja sva že pozabila. Vreme je čudovito, Portugalska pod nama še lepša in hitro preletiva mejo s Španijo. Ponovno sva na nad visokimi gorami, vendar tokrat poiščeva najugodnejšo višino, ker imava med 25 in 30 kts hrbtnega vetra. Kako lep je pogled na brzinomer in na ground speed na GPS-u. Letela bova precej blizu Madrida, kjer je veliko prometa. Lepa španska pokrajina, gore, jezovi, …. Vse hitro drsi pod nama.
Darja in Danilo Kovač
Nedavni komentarji