Izlet v Enemonzo Italija

Let nad Julijskimi Alpami ter postanek v Enemonzu

Lepo velikonočno vreme je bilo kot nalašč za daljši panoramski let čez alpski svet. Skupina sedmih pilotov se je tako odpravila na nepozabno letalsko pot, ki nas je iz Maribora vodila čez slovenske Alpe, v italijanske Julijske Predalpe in nazaj preko Avstrije.

Na pot smo se podali s štirimi letali: Sirius S5-PGD (Aleš Augustinovič in Andraž Dobaj), Legend S5-PGI (Damijan Kuhta in Mirč-Friderik Vajnhandl), Faeta S5-PGE (Božo Dokl in Mario Gorenjak) ter Sting OK-ZUA77, ki ga je pilotiral Roman Kos.

Iz Maribora (LJMB) smo poleteli ob 11. uri po lokalnem času, prvi del poti pa nas je vodil do Celja (LJCL), kjer se nam je pridružil še Roman Kos. Od tam smo v formaciji štirih letal nadaljevali proti Kamniško-Savinjskim Alpam, preleteli Veliko planino, odeto v čudovito vijolično preprogo spomladanskih žafranov, obleteli Ojstrico, Skuto in Grintovec, preleteli Storžič in se usmerili proti Triglavskemu pogorju.

Okoli triglavskega vrha smo naredili panoramski krog, nato pa pot nadaljevali mimo Mangarta v Italijo. Prelet nad Lago di Predil in naprej proti Kaninu je ponudil izjemne razglede – na italijanski strani je smučišče še vedno obratovalo, na belih pobočjih pa so bili vidni tudi smučarji.

Južno od Kanina smo zavili proti zahodu ter nadaljevali nad italijanskimi Julijskimi Predlpami, dokler se v eni izmed čudovitih dolin nismo srečali z reko Tagliamento. Ob njenem širokem prodnatem koritu in ozki smaragdno modri strugi smo leteli proti Lago di Cavazzo, nato pa severno proti Amaru. Nad industrijsko cono smo zavili proti zahodu, ponovno sledili reki Tagliamento do Tolmezza, nato pa preko Ville Santine prileteli do našega cilja – letališča Enemonzo UD05 Campo Volo Zampieri.

Tam nas je pričakala približno 450 metrov dolga, odlično urejena travnata pista, na kateri smo pristali v smeri 08. Letališče leži v izjemno slikovitem okolju, ki je že samo po sebi nagrada za vsak let.

Po pristanku smo uredili letala in se odpravili do predhodno rezervirane mize v restavraciji Privilegio. Ni treba posebej poudarjati, da smo se tudi sami počutili precej privilegirane, da smo lahko prileteli v ta čudovit kotiček. Ob fiorentinskih steakih so se nam zalesketale oči in zapeli trebuhi – porcije so bile obilne, meso pa tako mehko, da se je dobesedno topilo v ustih. Manjkala je le kapljica rdečega vina, ki pa smo ga kot odgovorni piloti morali žal izpustiti.

Po res obilni pojedini smo si privoščili še pravi italijanski espresso, malo posedeli na soncu, nato pa se vrnili k letalom. Poleteli smo v smeri 08 ter mimo Tolmezza in Amara sledili dolini reke Fiume Fella na sever do Pontebbe in Trbiža, kjer smo prečkali mejo z Avstrijo.

Kmalu se nam je odprl lep pogled proti Beljaku in Vrbskemu jezeru, kjer smo zaprosili za nizek panoramski prelet. Prav tako se nismo mogli upreti skušnjavi, da bi zaprosili še za nizek in hiter prelet piste 10L celovškega letališča, kar nam je bilo v naše veliko veselje tudi odobreno.

Nato smo pot nadaljevali proti Peci, kjer smo ponovno prečkali mejo s Slovenijo in se preko Kop podali proti Rušam do naše vstopne točke MW1 in malo pred 18. uro po lokalnem času uspešno pristali na letališču Maribor (LJMB).

Čudovit let, odlična družba in razgledi, ki jih je težko opisati z besedami – še en dan, ki znova potrjuje, kako posebno doživetje je letenje nad našimi Alpami.